Retrospektiva

 Lynch je obiskoval umetniško šolo v Filadelfiji, ki je v njegove zgodnje kratke filme vtisnila nekakšno melanholijo. »Gibljivo sliko« Šest moških bruha je posnel v prazni hotelski sobi, kjer je na predalnik postavil izposojeno šestnajstmilimetrsko kamero in iz smole izdelal »skulpturno platno« – postopek izdelave in končni izliv (bruhanje šestih moških iz naslova) lahko opazujemo v časovni zanki. Nič čudnega, da je Abeceda peklenska vizija šolanja in učenja, katere animacija in zvok sta na robu histerije. Naproti vsem institucionalnim normam, hierarhijam in pravilom logike je stala domišljija Davida Lyncha.

Lynch je brez težav priznal, da izvora ali namere filma Babica (kot tudi ostalih svojih del) ne pozna. V nekem prizoru se iz neznanega razloga očitajoča si starša (Virginia Maitland in Robert Chadwick) pojavita iz luknje v tleh, kar je režiser obrazložil s tem, da »se je pač moralo zgoditi«. Film v štiriintridesetih minutah spremlja dečkove ponavljajoče se (in na koncu uspešne) poskuse, da posadi in vzgoji ljubečo babico. Vse zvoke v filmu je Alan Splet ustvaril sam, saj posnetki niso bili primerni. Njegova iznajdljivost se je v več kot šestdesetih dneh pokazala tako, da je za zvok babičinega žvižganja uporabil ogromen prezračevalni kanal klimatske naprave. In prav to so bili filmi, ki so Lyncha pripeljali do sončnih planjav Los Angelesa, kjer sta se kasneje rodila Modri žamet in Izgubljena cesta.

V Amputiranki in antologiji Dynamic 01 se pogosteje pojavlja glas v offu, za katerega sta značilni raba abstraktnega in poetičnega besedišča ter nežna izgovorjava. Neusklajene replike in divji dialogi se upirajo ideji filma kot avdiovizualne celote, zamejene z logiko in vzročnostjo. S poglabljanjem razkola med pričakovanji gledalcev in (nad)realnostjo filmov, Lynch razmakne prostor močnemu, skoraj kozmičnemu hotenju v vseh strašljivih vidikih. Ko godrnjavi protagonist Dumblanda strese svoj bes na nič hudega sluteče žrtve (ter vrvi za perilo in poštarje), se tudi on upira želji – morda ne po čem, zato pa proti nečemu, kar nam nikoli ne bo znano.

Enominutni čudež Lumière in družba: Slutnje po zlem dejanju eksplicitno uokviri neznano kot mamljivo. V sencah kamere bolex preži libidinalna prezenca: truplo ženske, h kateremu pristopijo trije policisti, razkošno oblečena ženska v belih čipkah, zamah ptičjih kril in znanstveni poskus, v katerem je neka ženska zaprta v ogromnem akvariju. Vse te podobe in zvoki trajajo zgolj sekundo, a njihov nerazložljiv učinek ostane. Preprosteje rečeno, nadrealizem ne temelji na nesmiselnosti, ampak na odstranjevanju smiselnosti, zato da ponovno ustvari nov smisel. Vzporedni obstoj tega, čemur bi rekli nesmiselno, in najvišjega libidinalnega reda, je tudi stičišče dveh svetov, na razcepu katerega najdemo pomen besede »lynchevski«.

Savina Petkova

[1] Benjamin, Walter. »Nadrealizem: Zadnji posnetek evropske inteligence«. V: Walter Benjamin, Usoda in Značaj: spisi, proza, fragmenti. Ljubljana: Beletrina, str. 49.