Podnedbe (s)eksploracije

Borjana Gaković

Zasebno je politično je vse od sedemdesetih let vodilo feminističnih prizadevanj, tako imenovanega drugega feminističnega vala, močno pa je oblikovalo tudi feministične filmske prakse v Zahodni Nemčiji, Avstriji in Švici. Prva povojna generacija žensk je začela film študirati že v šestdesetih letih – z ustanovitvijo prvih filmskih šol v Zvezni republiki Nemčiji (predvsem Inštituta za filmski dizajn v Ulmu in Nemške filmske in televizijske akademije v Berlinu). Dostopnost 16-mm filma in kasneje videokamer je mladim ženskam omogočila lažje eksperimentiranje. Razvila se je feministična filmska teorija, sprva v ZDA in Veliki Britaniji, kmalu pa tudi v Evropi. Že v sedemdesetih je vzniknila vrsta festivalskih srečanj, v slogu s tedanjo retoriko (vsaj nemško govorečih dežel) poimenovanih 'filmski seminarji', ki so bili predhodniki prvih festivalov ženskega filma organiziranih sredi osemdesetih let, kot sta Feminale v Kölnu (1984) in Femme totale v Dortmundu (1987). Na njih je večinoma prevladoval eksperimentalni film, deloma tudi zato, ker so ženske težko pridobile višji proračun, saj so bili producenti in uredniki večinoma (patriarhalni) moški, ki so kinematografijo čuvali zase. Poleg tega pa so režiserke želele jasno postaviti ločnico med svojim in patriarhalno narativnim filmom ter izumiti nove formate.

Eksperimentalni film je bil za to nadvse primerna oblika in je bil nenazadnje takrat tudi del feministične filmske teorije, aktivističnega in estetskega eksperimentiranja. Veliko filmov se je osredotočalo na vsesplošno (spolno, politično, estetsko) osvoboditev, v ospredje pa so postavljali materialnost.

Zbrani filmi programa se osredotočajo na določeno obliko avtonomije in osvoboditve in so v srži posvečeni raziskovanju in prevpraševanju svojega telesa v okolju skozi estetsko raznolikost. Pa naj bo to na travniku ali ulicah in strehah velikega mesta, na podzemni železnici ali na javnem stranišču; kot smešen politični in estetski komentar o splošnem kinu ali kot eksperiment s kamero Super 8. Režiserke najdejo vizualni izraz za telo, za gledanje in za avtonomno življenje.