Matevž Jerman, Peter Cerovšek

Divjaj, divjaj, ko veš, da ugaša luč

Zdi se, da se podoba sveta, kot ga poznamo, iz leta v leto bolj pogreza in seseda sama vase. Po globalni pandemiji se ne vrstijo le absurdne tragedije svetovnih razsežnosti, odpirajo se nove vojne fronte, politična preračunljivost in pohlep uničujeta dalje, polja svobode se sistematično vse bolj krčijo, medtem pa strahovite udarce prizadevajo odgovori narave kataklizmičnih razsežnosti. Težko je kaj zares izvirnega povedati o mnogoterih razlogih za tesnobo ali podajati enoznačne odgovore in predloge k rešitvam. V želji po refleksiji smo se zatorej zatekli k znamenitemu valižanskemu pesniku Dylanu Thomasu in pesmi Ne stopi krotko v to dobrotno noč, ki v časih, ko luč ugaša, poudarja temeljno neizbežnost konstitutivnosti upora in nenehnega boja.

FeKK si bo tokrat prizadeval odpirati prostor za proaktivna in izvirna raziskovanja zmožnosti filmskega izraza kot sredstva odpora, letos še toliko bolj v smeri aktivističnih drž, ki razgaljajo družbene dinamike in najširšemu občinstvu ponujajo alternative ali izhodišča za razmislek. Kurirani del festivala tako prinaša raznolike filmske programe, osredotočene na potenciale in variacije protesta, na feministične in queerovske perspektive, na vpoglede v načine zatiranja in življenja zatiranih, obenem pa prinaša tako klasike in kulte iz filmskega kakona, kakor najbolj svežo produkcijo in klasike ter kulte v nastajanju.

V tej luči velja omeniti pomemben poudarek letošnje edicije, ki se najbolj izrazito do sedaj posveča refleksiji filma. Festival bo gostil kar tri različne filmskoritiške delavnice, med katerimi še posebej izpostavljamo mednarodno delavnico s povednim imenom The END (European Network For Film Discourse), ki jo organiziramo v sodelovanju z mrežo filmskih festivalov in spletno revijo posvečeno pisanju o kratkem filmu, Talking Shorts. Filmsko misel razumemo kot bistveno gonilno in s filmsko ustvarjalnostjo prepleteno silo, prek katere odmeva sporočilnost umetniških del.

Naj anekdotično zaključimo z navdihujočo zgodbo, ki je do nedavnega polnila naslovnice spletnih medijev in socialnih omrežij ter služila za izhodišče letošnje festivalske podobe. Urbana legenda pravi, da je leta 2019 orka samica po imenu Gladis doživela travmatično izkušnjo – trk s čolnom, napad ribičev, ali pa se je ujela v nezakonite ribiške mreže. Nedolgo zatem so med leti 2020 in 2023 zabeležili vsaj petsto nenavadnih napadov ork na ladje in jahte ob atlantski obali Španije in Portugalske. Netipično vedenje so nekateri morski biologi pripisali skupini ork, ki se je vzorca obnašanja naučila od izvorne Gladis in sprožila trend napadov, ki se je razširil tudi na druge predstavnice populacije ork. Raziskovalci verjamejo, da se Gladis tako maščuje za travmo, svoje znanje pa prenaša naprej. Gladis lahko v tem kontekstu razumemo večplastno; vsaj eno legitimno branje ponuja njen odziv kot reakcijo narave, ki silovito vrača udarec slepi človeški prevzetnosti, po drugi strani pa gre tudi za primer ozaveščenega divjanja in organiziranega delovanja zatiranih. Predvsem slednje nam je lahko za vzor. In če zaključimo z domislico (shout out!) enega od prijateljev FeKK festivala: “Orka-nizirajte se!”

_

V času pisanja tega uvodnika se Slovenija sooča z najhujšo naravno katastrofo v svoji nedavni zgodovini. Presunljiva moč hipne solidarnosti je navdihujoča.