Retrospektiva

Skozi niz provokativnih sopostavitev podob idealiziranega moškega telesa z arhivskimi posnetki prometnih zastojev, vojaških letal, avtomobilskih nesreč in drugih znamenj tehnološke civilizacije se prikrade dvom, ali je fizična moč sposobna odgovoriti na resnične izzive družbe. Herzog na svoj kolaž podob moškosti, tekmovalnosti in destrukcije kasneje sicer ni gledal z največjo mero naklonjenosti. Obravnaval ga je kot svojo prvo napako in tako tudi najneposrednejšo in najradikalnejšo lekcijo. Ali z njegovimi lastnimi besedami: »Dobro je bilo, da sem najprej posnel ta mali film, namesto da bi se lotil nečesa, kar bi mi veliko več pomenilo, saj sem od tistega trenutka naprej veliko bolje vedel, kako naj se lotim svojega dela. Učenje iz lastnih napak je edini pravi način učenja.« In pa: »Preprosto sem čutil, da je bolje posneti film kot obiskovati filmsko šolo.«

Dobro znano dejstvo je, da Werner Herzog filma nikoli ni študiral. Nekaj pa je gotovo: Herakles, njegov prvi filmski poskus, ga je napovedal kot vznemirljivega in drznega filmskega ustvarjalca, ki ima kaj povedati in bo to storil na povsem samosvoj način. V njem že prepoznamo avtorja, ki bo v naslednjih desetletjih tako z igrano kot dokumentarno formo vztrajno raziskoval nenavadne usode: fanatikov, sanjačev, pustolovcev in samooklicanih prerokov – ljudi, ki se tako kot antični junaki ženejo proti ciljem, večjim od njih samih, proti transcendenci, pogosto v nasprotju z zdravo pametjo in skoraj vedno na robu katastrofe.

Zaslutimo lahko neustrašnega vizionarja in pionirja novega nemškega filma, ki se je z neomajno odločnostjo, pogumom in tudi dovoljšno mero norosti pripravljen podati do skrajnih meja in tvegati vse za to svojo neukrotljivo vero v moč filma. Eden izmed očitnih primerov tega je denimo kratkometražni film La Soufrière (1977), za katerega se je režiser z ekipo podal na ognjenik v Karibskem morju, ki bi lahko vsak trenutek izbruhnil. Ali pa, z nekoliko lahkotnejšim podtonom, kratki dokumentarni film Lesa Blanka Werner Herzog pojé svoj čevelj (1980), kjer nemški režiser stori prav to.

V kratkem avtobiografskem dokumentarcu Portret Wernerja Herzoga (1986) izvemo, da je bil rojen leta 1942 v Münchnu, a je pičla dva tedna po njegovem rojstvu bomba uničila skoraj celotno domačo hišo. Prvih enajst let svojega življenja je nato preživel v odmaknjeni bavarski vasici Sachrang, ki ga je vseživljenjsko zaznamovala. V filmu nam Herzog razodene tudi svoje otroške sanje. Želel si je postati svetovni prvak v smučarskih skokih. Na bližnji skakalnici je predano treniral, da bi se uvrstil v državno reprezentanco. Dokler ni njegov najboljši prijatelj, s katerim je treniral, doživel hude nesreče in skoraj umrl. »Od takrat naprej mi je bilo pravzaprav jasno, da lahko počnem le eno stvar – snemam filme.« Iz fascinacije nad smučarskimi skoki pa je nastal srednjemetražni film, ki je bil Herzogu še posebej ljub: Velika ekstaza rezbarja Steinerja (1974), portret znamenitega švicarskega smučarskega skakalca – in obenem rezbarja – Walterja Steinerja, med drugim posnet v Planici.

Šest let za Portretom Wernerja Herzoga je luč sveta ugledal dokumentarec Lekcije teme (1992), v katerem se je filmar odpravil na kuvajtska naftna polja, opustošena po zalivski vojni. Namesto klasičnega dokumentarnega prikaza vojne in njenih posledic je ustvaril veličastno, apokaliptično, nadrealistično vizijo sveta, ki s svojimi gorečimi vrelci in ožgano zemljo deluje kot ostanek nekega drugega planeta. Kot praznina, kot črna luknja. Ko dve postavi stopata proti naftni vrtini, ena z gorečo baklo v roki, Herzog sprašuje: »Kaj nameravata? Bosta znova zanetili ogenj? Je življenje brez ognja zanju postalo neznosno?« Zgolj s podobami in minimalnim komentarjem nam razkrije srhljivost človeške narave, sposobne neverjetne stopnje uničevanja in razvrednotenja življenja, ki smo ji v današnjem svetu priča znova in znova.

Herzogovi kratki in srednjemetražni filmi tako niso zgolj obrobni dodatek njegovim znamenitim celovečercem, temveč laboratorij idej, podob in obsesij, iz katerega je zrasel eden najbolj samosvojih filmskih opusov našega časa. V njih srečujemo vse tisto, kar bo pozneje zaznamovalo filme, kot so Aguirre, srd božji (1972), Fitzcarraldo (1982) ali Človek grizli (2005): kompleksna razmerja med človekom in neukrotljivo naravo, ekscentrične posameznike, privlačnost absurdnih podvigov in občutek, da se za navidezno stvarnostjo skriva nekaj bolj skrivnostnega, divjega in izmuzljivega.