Evropska filmska akademija (EFA)

John Smith v dokumentarnem eseju Biti John Smith iz dejstva, da nosi najpogostejše angleško ime, ustvari samoironično, a presenetljivo ranljivo razmišljanje o identiteti, staranju in negotovosti – tako osebni kot tisti, ki jo porajata politična resničnost in stanje sveta. Duhovita, samorefleksivna študija dokazuje, da mojster britanskega eksperimentalnega filma ostaja v vrhunski avtorski formi.

V eksperimentalnem filmu Moški številka 4 Mirande Pennell se Smithov glas vrne v drugačni vlogi. Njegova drugoosebna naracija nas vodi skozi fotografijo iz okupirane Gaze, v kateri se iz nejasnih pikslov postopoma razodeva srhljiva konkretnost. Napetost ne izvira iz razkritja samega, temveč iz bolečega pričakovanja trenutka, ko resničnosti genocida in okupacije ne bo več mogoče odmisliti. Iz vprašanja, kaj pravzaprav gledamo, zraste pretresljiv premislek o odgovornosti pogleda in o tem, kaj pomeni ostati zgolj opazovalec. 

Vprašanje pogleda se v drugih filmih razširi v vprašanje zgodovinskega spomina. Mesto pesnikov skozi arhivske fotografije in osebni spomin zariše melanholično parabolo o vojni, Rože nemo pričajo pa pozabljene 16-milimetrske posnetke palestinskih divjih cvetlic iz časa britanske okupacije Palestine spremeni v upor proti kulturnemu izbrisu. Mirne podobe pokrajine gledalca sprva zapeljejo s svojo lepoto, nato pa razkrijejo kolonialni pogled, ki beleži deželo, medtem ko briše njene prebivalce. Pripovedovalčev tekst zato vztrajno priklicuje tisto, česar arhiv ne pokaže – nasilje, razseljevanje in podobo Palestine danes.

Ni naključje, da se Palestina skozi izbor filmov vrača na različne načine – kot osrednja tema, politični napis ali bežen plakat v ozadju kadra. Skupaj s prispodobo Irana v Mesto pesnikov razkriva, da osebne zgodbe danes težko obstajajo ločeno od zgodovine. Čeprav izbrani filmi segajo od dokumentarnega in eksperimentalnega do igranega filma (Predujem, triler o žalovanju in kapitalizaciji umetnosti) jih povezuje prepričanje, da podobe nikoli niso nevtralne: lahko pričajo, brišejo, zapeljujejo ali vračajo glas tistim, ki so ga izgubili. Gledalca zato vabijo, da v prikazanem uzre tudi tisto, česar podobe same ne morejo povedati.

Iva Katušin