Palestina v fokusu

Skoraj dve leti že dnevno spremljamo podobe etničnega čiščenja, ki ga omogočajo številne vlade in mediji. Kljub grozi – molk, izgovori, zanikanje, pasivnost in represija. Imperialistični, rasistični in protimuslimanski nazori, ki hierarhično razporejajo življenja in prežemajo zahodno politiko, so konsolidirali globalno soglasje za pokole. To soglasje je posledica sedeminsedemdeset let neprekinjene nakbe, v kateri so se cionisti namenili izbrisati palestinsko kulturo, da bi vsilili svojo ustanovno pripoved in zakonsko upravičili okupacijo.

Čeprav so bili leta 1982, v času izraelskega zavzetja Bejruta, filmski arhivi oplenjeni, palestinski film že od šestdesetih let dalje ohranja zgodovino upora palestinskega ljudstva in podaja ‘protizgodbe’, kar je izjemno pomembno v boju proti sistemu, ki obvladuje tako dejstva kot njihovo interpretacijo. Kratki filmi tega programa (ki ga Ciné-Palestine v Parizu in Marseillu prikazuje že od leta 2015) skušajo prikazati raznolikost teh zgodb in njihovih oblik. Izbor tako ponovno osredišči spomin in domišljijo naroda, ki noče končati v arhivu, ujet v določene predstave, in se odreči sanjam.

Prvi del programa se odpre s filmsko gesto internacionalistične solidarnosti, ki je del projekta Nekaj niti (2024). V njem so zbrana dela svetovnih umetnikov kot odziv na besedilo palestinskega pesnika Refaata Alareera, ki je bil decembra 2023 ubit v bombnem napadu.

Letošnji FeKK-ov slogan odmeva tudi v pričujočem programu, v katerem gori neugasljiv plamen vrnitve. Pravica do vrnitve notranje razseljenih Palestincev iz Galileje, četudi zapisana v še danes kršeno resolucijo ZN, je le bežno otipljiva. Izraelska vlada jim cinično dovoli, da se vrnejo v svoje uničene vasi enkrat letno – na obletnico ustanovitve Izraela. Michel Khleifi prikaže dan vrnitve v Ma’loul praznuje svoje uničenje (1985) s piknikom med drevesi, zasajenimi na ruševinah palestinskih domov v spomin na žrtve nacizma. Otroci se igrajo, medtem ko starejši moški išče sledove preteklosti. Rana še zeva, a skozi življenje in spominjanje se oblikuje upor. Podobno meje, ki jih je postavil okupator, ruši tudi Razan AlSalah, ko si zamišlja babičino vrnitev v Hajfo prek Googlovega uličnega pogleda. S superimpozicijo in glitchi film Tvoj oče se je rodil star 100 let, tako kot nakba (2017) rekonstruira spomin in se zoperstavi vmesniku, ki ustvarja iluzijo univerzalnega dostopa do ozemlja, a hkrati normalizira izbris. Vrnitev je ob koncu prvega dela programa prikazana tudi kot povezovalna kolektivna pripoved v filmu Naša domovina so besede (2017) belgijskega režiserja Mathijsa Poppeja v sodelovanju s palestinskim igralcem Jamalom Hindawijem, njegovo družino in drugimi prebivalci bejrutskega begunskega tabora Šatila. Ti se v intimi pripravljajo na odhod in razmišljajo o svojih upih in načrtih, pri čemer iz njihovega govora in domišljije veje nasprotovanje zidovom in silam, ki jim omejujejo življenje.

Drugi del programa predstavljamo skupaj s festivalom Grounded in vključuje štiri filme, ki se borijo proti vsiljeni fragmentaciji in širijo narativ. V Arabskih sanjah (1998) se Elia Suleiman sprehaja po okupiranem Jeruzalemu in presprašuje obstoj ustvarjanja in sanj v kraju polnem krivic. Iz njegovega telesa in teles prijateljev, ki jih je povabil s seboj, se začne viti polifonija. V Skici obnašanja (2013) Jumana Manne pa nato telesa ljubljenih vdahnejo življenje pozabljenim arhivom. Film namreč dogodek, ujet v letu 1924, prenese v leto 1942 ter s tem osvobodi kolektivni spomin hegemonističnih okvirov in odpre pot kritiki apropriacije preteklosti, razumevanja sedanjosti in pogleda v prihodnost. Postapokaliptična znanstvena fantastika In Vitro (2019) Larisse Sansour in Sørena Lindova nadaljuje razmišljanje o času in kritizira politične in narativne sisteme, ki skušajo omejiti palestinske identitete, ki so, kot nas opomni film, brezmejne. Program se zaključi s filmom Mahdi Amel v Gazi (2024), ki se ob obilni montaži in kolažih pokloni snovalcem podob – pričevalcem resničnosti v Gazi. Gre za spoj zdajšnjih družbenih medijev in preteklega militantnega filma z glasom libanonskega marksističnega filozofa Mahdija Amela. Režiserja sprašujeta njega, nas in sebe, kakšna je naša odgovornost do teh podob, Gaze in Palestine.

Odgovora na to vprašanje ta izbor filmov ne pozna, lahko pa potrdi sledeče: palestinske zgodbe obstajajo in naša dolžnost je, da jih poslušamo, prenašamo in poudarjamo. Palestinski boj za osvoboditev in pravico do samoodločanja mora biti tudi naš, kajti ukrepati moramo, da lahko te sanje gorijo še naprej.

Mathilde Guitton-Marcon