Instant kult

PLANET A je kratki film, ki ga je Momoko Seto posnela na znameniti francoski akademiji Le Fresnoy in prvi izmed serije planetov, ki so zaenkrat kulminirali v celovečercu Planeti (oz. Regratova odiseja v angleščini – film je zmagal v sekciji Teden kritike na letošnjem filmskem festivalu v Cannesu). PLANET A se začne na ledenem površju nekega (organskemu) življenju neprijaznega sveta. Ta led pa ni zgolj prizorišče oz. ozadje nekega dogajanja, ampak je že sam dogajanje. S tem Seto že evocira različne misli, ki koreninijo v revolucionarnem prelomu iz 19. v 20. stoletje, kot sta recimo Bergsonov vitalizem, Einsteinov prostor-čas ali pa tudi Monetov impresionizem. Monet riše lokvanje in odkrije vodo, v kateri lebdijo; Einstein na mestu praznega prostora, kjer so prej lebdeli planeti, odkrije valovito tkanino prostora-časa, ki se ukrivlja skupaj z različnimi masami ter tvori različna gravitacijska in posledično časovna polja, s čimer postavi temelje teoriji relativnosti. Danes se zdi nezamisljivo, da so še dobrih sto let nazaj verjeli v vesolje kot statičen prostor, Hubble pa je s svojim opazovanjem dokončno potrdil, da se vesolje širi: oddaljene galaksije se pospešeno oddaljujejo in se – po principu Dopplerjevega efekta – barvajo rdeče. Ideja sveta kot večnega in negibnega prostora, ki ga naseljujejo večne forme, doživi tranzicijo: in to konec koncev artikulira tudi prihod nove umetnosti, filma.

Ko se Deleuze v uvodu Podobe-gibanja nasloni na Bergsona, poskuša artikulirati revolucijo, ki jo v podobo prinese gibanje: ne gre zgolj za zaporedje statičnih in zaključenih poz oz. figur, ki jih nanizamo drugo za drugo in dobimo gibanje – temeljno se spremeni status vsake posamezne poze. Konj v teku iz leta 1878 velja za prvi primer »kronofotografije«, torej metode za fotografsko zajetje in študij gibanja. Pri tem ne gre več zgolj za serijo v sebi zaključenih in »večnih« poz – Deleuze pravi, da so kot take formalno nemogoče –, ampak te poze postanejo točke, ki pripadajo gibanju in se vanj nekako razvežejo. Vsaka točka je torej še vedno »svoja zaključena podoba«, a po drugi strani ima vase že vpisan prehod, kjer se bodo elementi celote reorganizirali (recimo: konjeve noge bodo drugače razporejene). Tu se že približamo pojmom razlike in ne-vsega, ki jih je mogoče razumeti ravno v kontekstu gibanja: do gibanja pridemo, ko ni vse dano (in torej dokončno zaključeno), kar pomeni, da mora steči tok. Ključna poteza serije o planetih Momoko Seto je to, da nam pokaže gibanje tam, kjer ga naš vsakdanji pogled vse prelahko spregleda.

Čeprav nam Momoko Seto kaže zapuščene, zaledenele pokrajine, pa te niso inertne, ampak pod njimi – kot zvok stroja, kot zvok buhtenja, ki se bo razpočilo na površju – stalno deluje življenjska sila, ki prej ali slej privre na dan: curek vode v PLANETU Z (2011) ali pa vulkanska aktivnost PLANETA ∑ (2015), ki začne taliti večni led, v katerem so bile ujete živali. Skladno s temeljno idejo gibanja je za njene filme izrazit tudi vitalizem, tako preživelih po cunamiju v kratkem dokumentarnem filmu Arekara (Arekara – La Vie Après, 2013) kot tudi v Ojiichan (2021), portretu avtoričinega dedka. Vitalizem je Bergson, kot v knjigi Vibrant Matter povzema Jane Bennet, razumel v nasprotju z mehanicistično logiko: kot vitalno silo, ki ni povsem izračunljiva in ki – čeprav se realizira v materiji – sama ni nujno materialna. In kako drugače razumeti konec Ojiichan: dedek, ki je želel postati operni pevec, se je zaradi družinskih finančnih omejitev preusmeril v likovno pedagogiko. Toda film ne bi mogel biti dlje od kakšnega resentimenta, saj je njegovo stanovanje živ ustvarjalni atelje, kjer si vsake toliko popeva La Traviato. Tako tudi po njegovi smrti konec zares ne nastopi: Verdijeva klasika se razliva čez podobe Atlantskega oceana in portugalske obale, kot bi se dedek naenkrat nahajal povsod, kot sila, ki še naprej živi svoje življenje v vsem, kar vidimo okrog sebe.

Robert Kuret