11. FeKK - Pusti sanjam, da tlijo
Slogan »pusti sanjam, da tlijo« se lahko bere kot zadržan poziv k vztrajanju. Odmev iz pesmi Dream Baby Dream skupine Suicide je v tem ključnega pomena: pesem ni vznesena, ni optimistična, temveč skoraj mantrična – ponavljanje enega stavka kot mehanske molitve. Njeno vztrajanje deluje kot metafora za svet, kjer zdržati pomeni zmagati. Ne zato, ker bi bil cilj dosegljiv, temveč ker obstoj sanj sam postane sredstvo za ohranjanje smisla.
Tudi filmski festival, zlasti festival kratkega filma lahko v tem kontekstu razumemo kot prostor drobnih vztrajanj – mikro uporov, izjav brez garancije, ki pa zato ne štejejo nič manj. Slogan v tem smislu nosi politično težo, ne v obliki programskih gesel, ampak kot drža: ohranjati sanje pri življenju, tudi ko svet deluje kot nočna mora – mešanica razpada mednarodnega etično-pravnega reda, utrujenosti in zelo oprijemljivih groženj. Sanje, ki tlijo, niso jasna vizija prihodnosti, ampak nepopolna alternativa sedanjosti. Njihovo gorenje je simbol trajanja, ne napredka.
Če smo lani ob jubilejni deseti ediciji poudarjali, da FeKK kot manifestacija nekih sanj (in z njim tudi kratka forma) ni zgolj faza, temveč simbol in rezultat vztrajanja, se letos zaziramo v novo desetletje in si znova drznemo sanjati. Na krilih minule dekade razmišljamo o novih etapah in ciljih, ki s seboj prinašajo tudi nove odgovornosti.
V negotovih časih si kot festival prizadevamo delovati premišljeno, odgovorno in trajnostno zlasti ob zavedanju, da kulturno delo ne obstaja izven širšega družbenega konteksta. Obenem prevzemamo tudi odgovornost, ki jo prinašajo določeni uspehi: podpora programa na evropski ravni, vpetost v partnerske festivalske mreže ter zaupanje občinstva, ustvarjalcev, partnerjev in financerjev nas zavezujejo k nadaljnjemu razvoju. Tudi zato uvajamo novosti v načine delovanja, oblikujemo festivalski bonton ter snujemo programe in vsebine, ki ne bežijo pred težkimi temami, temveč jih premišljeno naslavljajo – naj gre za genocid, mizoginijo ali druge oblike sistemskega nasilja. Verjamemo, da je umetniški in organizacijski kontekst festivala lahko prostor pravičnih pogojev dela, medsebojne podpore in jasne etične drže. Trudimo se vzpostavljati stabilnejše temelje za ekipo, za ustvarjalce, za občinstvo, pri čemer ni zanemarljivo, da prav vztrajanje v vrednotah solidarnosti, spoštovanja, vključevanja, dostopnosti in transparentnosti omogoča, da sanje sploh tlijo naprej. Čeprav morda delujemo v nišnem okviru kratkega filma, vemo, da prav tu vznikajo ideje, ki lahko orjejo ledino in širijo horizont prihodnosti. Zato rast razumemo kot proces, ki je vselej povezan s skrbjo za ljudi, za okolje in za pomen, ki ga festival nosi v kulturnem in družbenem prostoru.
Če strnemo: »keep the dream burning« ni poziv k velikim idealom, ampak bolj delovno navodilo ali mantra. Nujno je, da sanjamo in si aktivno prizadevamo sanje ohranjati pri življenju. To morda ni vzhičeno, ni navdihujoče, a naj bo – za zdaj – dovolj.
Peter Cerovšek, Matevž Jerman