RETROSPEKTIVA: Radu Jude

Kameradstvo perspektiv

Ne bomo krilili z visokozvenečimi referencami, ampak v tem primeru bi bila ta zagotovo »podoba-čas« Romunije … Citat Spominov polkovnika Lăcusteanuja; gledamo zgolj stran knjige z režiserjevimi zaznamki, iz katere bere igralec Serban Pavlu o polkovnikovih aretacijah med revolucijo leta 1848 v Vlaški in Moldaviji. Pogled nam bega med črkami in stavki na porumenelem papirju, v uho gre pretepanje Armencev s topimi deli mečev. Armenci so svojčas otroke baje svarili: »Priden bodi, če ne pride pote Lăcusteanu.« »Bog ve, da nisem imel zlih namenov,« si misli slednji ob spominjanju na nagrado, ki mu je bila obljubljena za bliskovite aretacije. Zgolj to v filmčku, ki si deli malo premaknjen naslov s knjigo Michela Foucaulta: Nadzorovanje in kaznovanje: nastanek zapora. Pravzaprav je to šele njegov prvi del; v drugem, kaznovanju, pa v smrtni tišini naniza fotografije iz osebnega arhiva policista, ki zajemajo obdobje od leta 1950 do 1980. Uniforma pred domačim pragom, med prijatelji, ob spremljavi harmonike in drugih inštrumentov, s psom na sprehodu ter celo z dojenčkom v naročju. »Oblast na ravni mikrofizike in povsem konkretnih telesnih praks.«

Radu Jude kot zaušnica, ki bode v tretje oko Človeka. Vse poti vodijo v Romunijo – ne Rim – kaj šele Mir! Romul in Rem ter volkulja: hlastanje od seska do seska … od nevarne soseske do … Vmes pa (filmski) rez. Rez v zoofilijo oziroma celo bestialnost, ki ju imamo ves čas pred očmi kot nespregledljivi del človečnosti.

Jutro iz leta 2007: taksist, čakajoč stranko, medtem ko gledalec tako rekoč »pofafa auspuh«. Statična kamera na sovoznikovem zicu gre v levo najdlje na zadnje sedeže, v desno pa skozi vetrobransko steklo. Stekla volkulja? »Lahko kako pomagam?« vpraša večkrat taksist stranko, katere dekolte moti njegov »šalthebl«. Ali je zanj moteča nesreča, s katero je na veliko popisano vse njeno telo, ali res zgolj njene obline? Težko ji gre z jezika, kaj je narobe … »Poznaš to? Umetno jezero … Ceaușescu ga je dal zgraditi v obliki Romunije.« Film nas vozi dalje. Postanek (zavoljo taksistove mame) v trafiki, ki nudi vse – od šivankinega ušesa do lokomotive bratov Lumière – tu Jude spet (na svoj vulgaren način) postreže s temo seksualnosti … TrafiCUNT steče do avta, pobulji na zadnje sedeže, si dekle/žensko/dekolte dodobra ogleda – vse to pa taksistu obrazloži, da bo mogoče kasneje drkal. Konec Jutra zaznamuje naslednji citat: »Rak je telo, ki se jezi samo nase.« Vprašanje, kaj je v odnosu do tega rakavega citata potemtakem kamera? Morda utelešeno kameradstvo perspektiv?

Rez do Aleksandre (2006), filma, ki ga otvorijo zlata loka McDonald’sa, Vodafone, Glamour … skratka imena in logotipi znanih blagovnih znamk … ter ponovno fafanje izpušne cevi, ki je v eni izmed glavnih vlog tudi v Judejevem celovečernem filmu ceste Ne pričakujte preveč od konca sveta (2023).

Aleksandra vpraša očija: »Kako so prvi ljudje vedeli, da se voda imenuje voda?« Oči si pomaga z Rimljani. Romunija spet postaja Rim in to je otročje lahko. Govorimo o Atu Smrku, Mikiju Miški in vseh pliškotih tega sveta, ki jih je najti v Aleksandrini sobi … Njen oči je jezen, ker ga je med zadnjim srečanjem poklicala po imenu, skrbi ga, da bo njen očim vsak čas prikrajšan za črko m. Za to krivi njeno mami, znese pa se nad mamino obleko – in to s »šraufencigerjem«!

Aleksandrina soba je primerna iztočnica za par misli o Judejevi estetiki; po eni strani so to dnevne sobe, od stropa do tal nastlane s kičem, ki se skozi na stežaj odprta vrata skupaj z vsemi telesnimi tekočinami zlivajo v »ciganarijo« ulic, po drugi pa poetični posnetki narave, ki kar trajajo … To trajanje ima morda opraviti z dolgimi leti diktature … Kot bi le ljudje lahko zbežali v … Rez čez vse!

V Potemkinistih (2022) Jude »posempla« črnobelega Eisensteina in ga vtakne v šopek barv. Konec Oklepnice označi za laž in propagandno sranje – ruske mornarje naj bi rešila Romunija – največjega mučenika med njimi, Vakulenčuka, pa skupaj z znamenito sekvenco stopnic v Odesi toliko da ne inštalira na enega od monumentalnih Ceaușescujevih spomenikov.

Za konec še Plastična semiotika (2021), Robot Chicken (2001–2022) po romunsko … Veda o znakih, posneta z igračami, ki kot kliše še nikoli niso bile tako filmične. Jude te podobe z rezi ter nenehnim premeščanjem rešuje klišejskosti. Od dinozavrov do Gregorja Samse. Barbie in Oppenheimer dve leti pred svojim časom. Bukarešta namesto Rosselinijevega Odprtega mesta, speštana v površino humorja. Apokalipsa danes (1979), ja, ampak kaj pa jutri? Ob Lego figurici vojaka z bazuko v velikem planu pomislimo, kdaj so simpsonovsko rumene smajli obraze zamenjale bojne grimase? Fak, fej in fuj: FeKK!

Anže Okorn

kurator programa: Peter Cerovšek