10. FeKK: To ni faza!
Pisalo se je leto 2014. Mala skupina filmskih zanesenjakov, cinefilk, filmskih kritičark in nadebudnih filmarjev je skupaj prostovoljila po različnih filmskih festivalih, se neumorno družila v prostorih Slovenske kinoteke in srkala lekcije filmskih klasikov iz osvetljenega platna. Iznenada je prišlo povabilo za pomoč pri promociji slovenskega kratkega filma v Clermont-Ferrandu in vse ostalo je zgodovina. Festival je na nas pustil tako močan vtis, da smo že 2 meseca kasneje registrirali Društvo za uveljavljanje kratkega filma KRAKEN in avgusta 2014 kot ekipa skupaj organizirali zadnjo edicijo mednarodnega festivala K3 Ljubljana. Največje zasluge za to ima prav letošnji član mednarodne žirije Igor Prassel, ki nas je tisto leto in še mnogo let kasneje vodil v Clermont-Ferrand in nas predstavil takorekoč celotnemu festivalskemu svetu kratkometražcev. Igor ni samo posredno odgovoren za nastanek festivala, ampak tudi za to, da smo številni za vselej zašli na vznemirljiva stranpota kratkega filma (Igor, hvala!).
Že naslednje leto smo začutili, da smo poklicani k temu, da ustanovimo lasten festival, ki bo izhajal iz nas in iz potreb okolja in generacije, ki smo ji pripadali. Neodvisna filmska produkcija je bila namreč tudi v Sloveniji po zaslugi vse bolj dostopne digitalne snemalne tehnike ter možnosti spletne distribucije v polnem razmahu. Demokratizacija filmskega ustvarjanja je tako na plano prinesla novo vznemirljivo generacijo filmskih ustvarjalk in ustvarjalcev, ki je skoraj popolnoma zaobšla institucionalne okvire. Prav tako je – kljub nekaterim poskusom kratkega daha – v slovenskem prostoru še vedno manjkala platforma, ki bi na profesionalen in kontinuiran način predstavljala kratkometražno produkcijo v domačem in mednarodnem kontekstu. In tako se je rodil 1. FeKK – brez slogana in brez sredstev, vendar z zvrhano mero entuziazma in z izdatno podporo Slovenske kinoteke, kar velja še danes.
Festival je vse od začetka dalje temeljil na skupnosti in povezovanju, lokalno mlado občinstvo in filmska scena sta ga sprejela z odprtimi rokami, obenem pa predstavljala osrednji temelj in potrditev festivalskemu imperativu, stremeti k profesionalizaciji in postopnemu razvoju kratkometražne produkcije ter se obenem ob tem kar se da zabavati. Naša takratna urednica kataloga in priznana filmska kritičarka, je v prvem uvodniku ugotavljala: »Gre za domislico, ki je – če izrazim v tem duhu – pokazala fakiča uveljavljenim, institucionalnim in institucionaliziranim kulturnim, umetniškim, financerskim, festivalskim in drugim praksam, ki so podtalneže, ki jih delno zastopa FeKK, tako ali tako vedno premalo cenile. Prav večna dilema FeKK-a med resnostjo in neresnostjo, ali bolje, dilema o resnosti kljub neresnosti je po mojem mnenju njegova gonilna sila, nekaj, kar motivira, razlaga in hkrati opravičuje tako njegove uspehe kot (maloštevilne) spodrsljaje.« Velja omeniti, da smo v prvih izdajah katalog uspeli natisniti šele pol leta po festivalu. Morda danes najzanimivejši del prvega kataloga pa je intervju s tedanjo ekipo, predvsem vprašanje, kaj si od festivala želimo. Takrat smo poudarili željo »da bi (festival) tudi dolgoročno vzpostavil prostor za prikazovanje kratkih filmov« in obenem ocenjevali, da bo prva izdaja uspešna, »če bo prva, ne pa zadnja. Uspešna bo tudi, če bo festival postal relevantno ustvarjalno stičišče, posvečeno kratkemu filmu; pregled kakovostne produkcije doma, v širši regiji in po svetu.«
Danes, deset edicij kasneje, lahko s toplino pri srcu ugotovimo, da nam je vse to uspelo oziroma da nam je uspelo marsikaj več, kot smo si v prvi ediciji sploh dovolili upati. Že pri tretji ediciji smo nekako dojeli, da se FeKK resnično profilira kot osrednja platforma za kratki film pri nas in da je os, okoli katere so zaokrožili številni novi dogodki in iniciative, namenjeni kratki formi. Že z naslednjo, četrto edicijo, pa smo presekali gordijski vozel, ko smo delovali zares brez pravega institucionalnega financiranja. Za peto edicijo smo nato lahko že bahavo opletali s konceptom petletke in planskega gospodarstva ter nekako sami pri sebi skušali razmišljati večje in širše v naslednjih pet let. In če nas je šesto leto šokirala pandemija, smo ideje naslednje petletke začeli uresničevati s sedmo edicijo, ko smo razširili naš fokus in v tekmovalni program držav nekdanje Jugoslavije vključili (skoraj) celoten Balkanski polotok.
In danes smo tu, FeKK je v svoji prvi dekadi postal uveljavljen festival kratkega filma v mednarodnem prostoru. Je podprt večletno s strani Ministrstva za kulturo in Mestne občine Ljubljana. Smo člani dveh evropskih mrež festivalov in člani največjega svetovnega združenja festivalov kratkega filma Short Film Conference. Prav tako smo prejemniki dveh sofinanciranj s strani Ustvarjalne Evrope kot del mreže The END in tudi samostojno kot festival. V 10. letih smo na FeKK-u prikazali prek 1.000 kratkih filmov iz več kot 60 različnih držav, gostili prek 350 mednarodnih gostov, festivala in drugih celoletnih dogodkov pa se je skozi leta udeležilo prek 80.000 obiskovalk in obiskovalcev. Nič od tega ne bi bilo mogoče brez prizadevne ekipe in prostovoljskih brigad ter seveda široke mreže partnerskih organizacij in brezštevilnih sodelovanj.
Ob deseti ediciji festivala lahko tako vzneseno zremo novemu desetletju naproti in zgolj vzkliknemo – FeKK-u in kratki formi za popotnico v novo desetletje – »To ni faza!«
Peter Cerovšek, Matevž Jerman