Kratki filmi Chantal Akerman

V svojem prvem filmu, 13-minutnem črno-belem Poči moje mesto, mlada Akerman v utesnjeni kuhinji nekega stanovanja izvaja banalna opravila kuhanja špagetov, pitja, čiščenja … Film seveda ni samo eksperimentalen prikaz absurdnega vsakdana nekega dekleta; režiserka, ki je tekom svoje kariere postala simbol filmskega feminizma (čeprav je vsakršne oznake svojih del vehementno odklanjala), v domače prostore in rutine, ki so simbolično zvezani z ženskami, vnese politično noto. Rutinska gospodinjska opravila se skozi njene otroško nerodne geste v času filma sprevračajo v kaotičen nered in upor – živila in posode zmeče na tla, jih polije z vedrom vode, začne čistiti tla in zatem sredi vse te krame loščiti najprej svoje čevlje, nato bela meča, ki jih močno drgne s črno kremo. Začasno vzpostavi nazaj red in takoj nato spet kaos, sočasno in objestno, dokler tudi dobesedno ne razstreli kuhinje in vsega, kar ta prostor predstavlja za ženske.

Poči moje mesto je Akerman posnela pri 18 letih, potem ko je po zgolj treh mesecih pustila študij v Belgiji, denar zanj pa je zbrala s preprodajo delnic na borzi z diamanti v Antwerpnu. Čeprav je bila ključna inspiracija za Poči moje mesto Godardov Nori Pierrot (Pierrot le fou, 1965), po ogledu katerega se je takrat komaj 15-letna Akerman odločila, da bo delala filme, in ga je sprva mogoče brati kot izbruh upora nove generacije (navsezadnje se je pisalo leto 1968), njen prvi film že jasno začrta pot režiserkinega opusa (in je dvojček njenega poznejšega, najbolj znanega filma Jeanne Dielman, 23 quai du Commerce, 1080 Bruxelles, 1975). Poči moje mesto že nakazuje vse teme in filmske prijeme, zaradi katerih je bila njena filmska govorica izrazito avtorska in prepoznavna: ukvarjanje z ženskami in njihovim vsakdanom, pomen časa v filmu in življenju – premorov, časa nedelovanja, praznega časa in dolgčasa – in postavitev dogajanja v domače, minimalistično opremljene prostore, ki igrajo ključno vlogo pri izgradnji likov, ki te prostore naseljujejo. Like velikokrat upodablja režiserka sama, gleda direktno v kamero in izvaja določene geste, rituale, ponavljanja – spi, jé, obsedeno piše, leži na postelji, premika pohištvo, bere pisma svoje matere, …

V kratkem filmu Soba skozi dolgo 360° panoramo kamera snema režiserkino newyorško stanovanje. Horizontalno gibanje nas vodi od oblazinjenega stola do tihožitja sadja in skodelic na jedilni mizi, naprej proti velikemu kovinskemu čajniku, lesenemu predalniku in postelji, na kateri sedi ženska – Akerman sama. Cel film se dogaja v popolni tišini in vsak počasen obrat po sobi nas izzove, da si vzamemo čas in opazujemo, da zaznamo nove podrobnosti prostora, kadrov in sprememb v gestikulacijah ženske na postelji. Akerman in njena dolgoletna direktorica fotografije Babette MangoIte sta se v procesu ustvarjanja Sobe navdihovali pri triurnem eksperimentalnem filmu Michaela Snowa La Région Centrale (1971), za katerega je režiserka v nekem intervjuju pozneje povedala, da ji je odprl »um za /…/ čas kot najpomembnejši element filma«.

Minevanje časa je v ospredju še enega režiserkinega filma, ki si ga bo mogoče ogledati tekom festivala – Portret lene ženske. Ta je del antologije krakih del Sedem žensk, sedem grehov (Seven Women, Seven Sins) in v njem Akerman samorefleksivno vzame pod drobnogled svoj greh: »Danes je sobota … in naredila bom film o lenobi,« reče režiserka, ki je še vedno v postelji. Medtem ko njena partnerka, čelistka Sonia Wieder-Atherton v istem stanovanju vadi že ure, se Akerman spopada z nalogo, kako vstati pred poldnevom. Ko ji končno uspe, se počasi prestavlja po stanovanju in našteva, kaj vse bi morala narediti. Režiserka se upre diktatu, da mora čas izkoristiti produktivno, hkrati pa z beleženjem življenj, v katerih se ne zgodi skoraj nič, vsakdana, ki največkrat ne nudi velikih užitkov in katarze, in rutin navadnih žensk, ki so bile velik del filmske zgodovine nevidne, ustvarja unikatna umetniška dela, ki odsevajo realnost obstoja – od samote do porazov in prokrastinacije. Režiserka nas vabi, da brez odvračanja pozornosti, nemalokrat z veliko mero nelagodja in s smislom za humor sedimo in opazujemo nespektakularna, a zato nič manj vredna življenja drugih in sebe.