Evropa za pokušino

Kljub temu se zgodbe izbranih filmov se razprostirajo čez raznolike geografske, kulturne in socialne pejsaže Evrope. Popeljejo nas po družbenih dilemah sodobne Evrope, intimnih portretih človeških odnosov pa tudi v bolj sproščene, manj realistične scenarije. Pri ogledu je zanimivo razmišljati, kako občinstva – specifično narodno zamejena občinstva – z glasovanjem za najboljši film slikajo svoj avtoportret. Emocionalna arhitektura 1959 na primer upodablja pregovorno špansko romantičnost in omnipotentnost usode. Narodni stereotipi so v odtujeni, prismuknjeni bizarnosti britanskega Dojenčkove brce pripeljani do ekstrema, medtem ko animirani Če ne zdaj, kdaj …? zavrne arhetipsko nemški »Ordnung und Disziplin« in nam namesto tega ponudi brezupno neodločnega protagonista, ki se s komično prikupnim omahovanjem podaja na skok s skakalne deske.

Po drugi strani se dober del filmov prej kot namišljenim karakteristikam svojega okolja posveča bolj stvarnim in splošnim družbenim problematikam. Arabec nas odpelje v zaporedje nesrečnih prigod Belgijca italijanskega porekla, ki zaradi svojih navidez arabskih potez naleti na težave s policijo. Beş sledi Nizozemki turških korenin, ki se ob prijateljičini tradicionalni poroki vrne v rodno vas, kjer se počuti odtujeno zaradi jezikovnih pregrad in konservativnih spolnih norm. Modra nota z zgodbo o paru, ki se spopada z moževo terminalno boleznijo, nagovarja vprašanje evtanazije in pomoči pri samomoru. Film se upre pričakovani melodrami in ponudi umirjen vpogled v zadnji skupni dan ljubečega para, ki tako v življenju kot smrti izbere skrb in sočutje.

Heterogen nabor filmov odpira različne vstopne točke v evropski art kratki film in intimnim, prizemljenim zgodbam bok ob bok postavi avantgardo, animacijo in dokumentaristiko. Ena mešana evropska plošča, skratka, za podelit.