Instant kult: Stihijska stihija in načrtovana stihija

Če je cilj filma nujno povezati vse niti in ničesar ne pustiti odprtega, je Dramaturgija ena sama velika napaka. A kljub temu, da režiserki vsi očitajo stihijo, postane jasno, da je prav to princip, ki podobe paradoksno »organizira«: stihijsko pohajanje med veterino in filmsko režijo – veterinarka, ki ji šef očita preveliko osredotočenost na film, in študentka režije, ki ji profesorji zatrjujejo, da študij ne pomeni nujno ustvarjanja boljših filmov. Stihija v nečem tako banalnem, kot je uporaba sobe, polne šare, kot zvočno izoliranega studia. Stihija ljubezenskega razmerja (s prej omenjenim golim moškim), ki je, kot izvemo, razpadlo. Prav stihija, ki se režiserki očita, se izkaže za glavni element, ki definira življenje in film tako v ekonomskem kot čustvenem smislu.

Inverzno podobo stihiji, ki se izkaže za namerno, najdemo v filmu Hux Flux, smokvin sin (2014) – prvem filmu Veldić. V njem je prav tako prisotna stihija, a tokrat v absolutni in surovi obliki. Film spremlja zdravljenje psa Huxa, ki je hudo bolan. Veterinarka, ki Huxa zdravi, je prav Veldić, njegova lastnika pa sta njena prijatelja. Na sredi filma, po tem, ko se zdi, da gre Huxu bolje, nenadoma preseneti prizor, v katerem skupina prijateljev Huxa v gozdu pokoplje. Spet se zdi, da struktura filma ni brezhibno zaključena, da se mnoge linije končujejo v slepih ulicah in da bi jih bilo morda treba montažno popleti. A tu je stihija realnosti tako neustavljiva, da dejanski dogodki prevladajo nad »čistostjo« filmske strukture.

Vse filme Veldić lahko razumemo kot različna postavljanja meje med stihijo kot realnostjo in stihijo kot odločitvijo. A prav ta dvojna pozornost na nenamerno, v katerem se lahko prepozna razumljivost in smisel, je posebnost, s katero Veldić pristopa k resničnosti – tako človeški kot živalski.