Hommage: Želimir Žilnik

Žilnik že na samem začetku svoje filmske kariere opredeli objekt svojega preiskovanja, ki leži v odnosu med ideologijo in družbo. Junaki, ki nastopijo v njegovih filmih so vselej ljudje z roba (otroci s ceste, brezposelni, delavci, brezdomci, gastarbajterji, transvestiti, ilegalni priseljenci, Romi itn.), katerih položaji po besedah avtorja najbolj precizno zrcalijo družbeni sistem. Film postavlja na ustvarjalno križišče kritične teorije, družbenopolitičnega angažmaja in prakse vsakdanjega življenja. V njegovih filmskih zavzemanjih odzvanja cinéma vérité (film resnice), avtorjev samosvoj pristop pa je zasnovan na kritični reviziji osebne izkušnje. Po Chrisu Markerju je cinéma-vérité »vselej ‘ciné-MA vérité’ [film-MOJA-resnica], saj predmet filma nikoli ni zgolj resničnost, temveč, kot je zatrjeval Godard, tudi upodobitev resničnega. Bojevito stremljenje k verodostojnosti nikoli ne more zaobiti dejstva, da je film vselej neka konstrukcija, uprizoritev, izbor določenih zunanjih značilnosti, lastnih resničnemu, ter izbira načina, kako jih razporediti v podobe in zvoke.«

V sedemdesetih v Nemčiji, natančneje v Münchnu, kamor je emigriral, potem ko so njegovim filmom v Jugoslaviji prilepili pejorativno oznako »črni« oz. jih označili za ideološko neprimerne, se s svojo kamero še naprej obrača k marginaliziranim subjektom – gastarbajterjem, ki se v tuji državi kakor »interni izgnanci« (po Pavlu Leviju) soočajo z nizom omejitev.

Žilnik gradi avtentične zgodovine, ki ne predstavljajo osrednje vsebine filma. Te avtentične zgodovine oblikuje z različnimi izraznimi sredstvi in žanri. Njegovo delo se razvija v okvirih odkrivanja lastne strukture, njene gradnje neposredno pred gledalcem, in angažiranega odnosa do vsebine filma, v katerem na edinstven način spaja individualne človeške usode z njihovo okolico. To razmerje se gradi z »mozaično«, pluralno strukturo, ki prikazuje različne položaje in odnose – te včasih pripisuje na prvi pogled(!) nepomembnim detajlom. Avtorjev pristop pogosto vsebuje elemente provokacije, razprave in izvirnega humorja, ki vzpostavljajo distanco, hkrati pa pripomorejo h kompleksnemu zarisu neke situacije in razkrivanju večplastnosti položaja lika. Nenehno (verbalno, neredko pa tudi povsem konkretno) prevpraševanje daje dodatno težo izhodišču in podčrtava problematične eksistencialne situacije, ki zavzemajo samo središče filma. Gledalec se tako ne identificira s protagonisti, ampak nenehno išče poti do njih. Struktura filmske pripovedi je odprta in onemogoča napoved razpleta, tako da je gledalec soudeležen v filmu, na neki način je vključen v njegov nastanek. V svojih delih se Žilnik velikokrat posluži poldokumentarnega epizodnega pripovedovanja, s čimer širi oziroma zarisuje kontekst, hkrati pa nekoliko zabrisuje odprto politično naravnanost. Mentaliteta glavnega protagonista se tako razkriva skozi prepletanje biografskih in fiktivnih elementov.

Želimir Žilnik, poosebljena eksplozija subjekta na mnogoterih ravneh, ki korenini v šestdesetih, ko je tudi v Jugoslaviji vzniknil novi val, se po mentorstvu mladim dokumentaristom na Luksuz delavnici v Krškem, zatem pa obisku Makedonije in Kosova, ponovno vrača v Slovenijo, in sicer prihaja na letošnji FeKK – s svežimi novicami, kakor pravi.