UVODNIK: FeKK - #2!
V glasbi govorijo o prekletstvu drugega albuma, na področju filma o režiserjih, ki posnamejo uspešen prvenec, njihov drugi film pa je razočaranje; celo na univerzi naj bi se študentje drugega letnika pogosto odrezali slabše kot v prvem. Na srečo, kar zadeva filmske festivale, o podobnem pojavu ne slišimo ravno pogosto – in z vso gotovostjo lahko zapišem, da je tudi Festival kratkih Kraken – FeKK letos le še bolj predrzen, še bolj zbadljiv, še bolj duhovit, še bolj relevanten, ima še več prijateljev in je še glasnejši kot prej – a zato ni nič bolj ukalupljen v modus operandi institucionalizirane (domače) produkcije filmskih in drugih kulturnih dogodkov.
Nekatere stvari na žalost ostajajo nespremenjene, predvsem, kar zadeva (skoraj) neplačano celoletno delo festivalske ekipe in prostovoljcev ter (prešibek) posluh javnih institucij, ki bi tovrstne projekte morale podpirati. Podobna zgodba filmskih festivalov v njihovih prvih letih obstoja sicer (vsaj v regiji) res ni nič nenavadnega, a to še ne pomeni, da bi se z njo zato morali tudi sprijazniti! Zbirka uvodnih tekstov razkriva, da je v podobnem položaju tudi sama kratkometražna filmska produkcija; filmarji, producenti, selektorji, kuratorji in kritiki se morajo poleg povsem praktičnih tegob v smislu financiranja in distribucije spopadati tudi z legitimacijo lastnega področja delovanja: očitek kulturnim in medijskim industrijam, ki ga v besedilih povsem nepovezanih avtorjev in avtoric lahko preberemo znova in znova, namreč zadeva prav omalovaževanje kratkega filma kot samostojne umetniške forme ter njegovo getoizacijo v širši javnosti težje dostopne filmske festivale in umetnostne galerije.
Na tem mestu se iz srca zahvaljujem piscem besedil – dragim prijateljem Agustínu Acevedo Kanopa, Ioani Florescu, Delphine Jeanneret, Andražu Jeriču, Michaelu Pattisonu, Vladanu Petkoviću in Julianu Rossu – brez njihove prijaznosti in nesebične pomoči festivalskega kataloga v taki obliki, kot je pred vami, ne bi bilo! Prav tako se zahvaljujem Mateju Bandlju in Neži Grum za pomoč in krajšanje časa ob (včasih monotonemu) urejanju besedil, ter Neži Vilhelm za pomoč pri prevodih. In končno – hvala tudi članom celotnega društvu Kraken, mojim najboljšim prijateljem in prijateljicam, ker so me za urednico izbrali še drugič. Na še mnoga leta!
Tina Poglajen