Prvi izdaji festivala na pot.
Člane društva Kraken poznam že nekaj let – nekatere nekoliko dalj, druge nekoliko manj časa, vse pa od takrat, ko še niso bili člani društva Kraken. Ves ta čas sem zelo spoštovala (in še vedno spoštujem) prizadevnost, s katero se vsak izmed njih posveča po- dročju, s katerim se ukvarjajo. Nihče izmed njih ni samo član dru- štva Kraken in vsak izmed njih ima za sabo poleg dela za Kra- ken še občudovanja vreden seznam drugih dejavnosti, hobijev in dosežkov, vendar pa so se njihova ljubezen do tega, s čimer se ukvarjajo (najlažje bi bilo napisati »filma«, vendar gre v resnici za mnogo več), inovativen duh, ki so mu blizu sproščene, sveže in včasih trapaste domislice in vztrajnost, ki ni vedno očitna na prvi pogled, a je morda ravno zato toliko večja, ne le prenesli na nji- hovo delo v društvu, temveč so se z njim, kot kaže, celo pomnožili.
FeKK je bil ves čas na pol šala (vsaj dokler ni postalo jasno, da to že od začetka nikoli ni bil). Navsezadnje to na vso moč hiti do- kazovati že njegovo ime, predrzna in objestna domislica, nastala med enim izmed njihovih neštetih skupaj preživetih popoldnevov, ki so bili ves čas označeni za sestanke, po drugi strani pa so se ves čas čutili kot zgolj prijateljska druženja. Gre za domislico, ki je – če izrazim v tem duhu – pokazala fakiča uveljavljenim, insti- tucionalnim in institucionaliziranim kulturnim, umetniškim, financer- skim, festivalskim in drugim praksam, ki so podtalneže, ki jih del- no zastopa FeKK, tako ali tako vedno premalo cenile. Prav večna dilema FeKK-a med resnostjo in neresnostjo, ali bolje, dilema o resnosti kljub neresnosti je po mojem mnenju njegova gonilna sila, nekaj, kar motivira, razlaga in hkrati opravičuje tako njegove uspehe kot (maloštevilne) spodrsljaje.
Ko so me Bojana, Matevž, Neža in Peter povabili, da bi za festi- val uredila katalog in zanj napisala uvodnik, sem najprej razmi- šljala o strokovnem tekstu, kakršne pišem najpogosteje. Vsekakor pogosteje kot tekste, kakršen je pričujoči. Pa vendar sem ob ure- janju kataloga začela ugotavljati, da so vse povedali že sami. Konec koncev, kdo bi o samem pomenu festivala za slovensko kulturno krajino, o zapostavljenosti kratkega filma kljub njegovim praktično neomejenim zmožnostim in o današnjem razcvetu regi- onalne kratkometražne kulture vedel več kot štirica prijateljev, popkulturnih fanatikov, izhajajočih iz filmske kritike, novinarstva, snemanja podcastov, amaterskih kratkih filmov, videospotov, zi- novske kulture in še marsičesa, ki se je temu zadnja leta posve- čala intenzivno in neprekinjeno? Kar se tiče tega, besedo torej v celoti prepuščam njim.
Za konec nočem napisati, da je to, da so v projekt vložili toli- ko dela, truda in svojih src, »pohvalno«. Če za trenutek pustimo ob strani razmislek o večni dilemi umetnosti med subverzivnostjo in podhranjenostjo ali integracijo v sistem in vsaj malo blažjo podhranjenostjo, namreč trdno verjamem, da krhka alternativ- na, urbana, pop, trash, gverilska in sodobna »kontra« kultura ne bi smela biti prepuščena milosti in nemilosti trga, ki zanjo nima posluha. Prav tako nočem na noben način spodbujati navijanja ob dobri volji navdušencev, njihovih prijateljev in drugih ljudi, ki delajo brez plačila in »iz ljubezni«, ki je večino časa le evfemi- zem za izkoriščanje. A vendar: festival so in ga bodo izpeljali, ne glede na vse. Torej,
z najlepšimi željami,
Tina Poglajen,
urednica festivalskega kataloga ter podpornica in prijateljica društva Kraken
Tina Poglajen