Vzhodno od raja

Šest filmov tega nabora, ki segajo od Tuvaluja prek Kitajske, Baltika do Poljske in Madžarske, govori o sanjah in morah prihodnosti. Najbolj realističen izmed njih je Kar pride, je zgolj obljuba (That Which Is to Come Is Just a Promise, 2019), v katerem italijanski kolektiv Flatform ustvari pretresljivo sliko neposredne prihodnosti pacifiškega otoka. S pomočjo dolgih posnetkov, natančnega snemanja skozi različne letne čase, a ob istih protagonistih na istih lokacijah, lahko razločno razberemo posledice klimatskih sprememb, ki so hkrati največji izziv sedanjosti in glavno vprašanje prihodnosti.
V še enem filmu, ki se dotika trenutne realnosti (ki je toliko bolj pereča v času, ko nam esencialni delavci pomagajo živeti naša neesencialna življenja) gledamo sanje dostavljalca hrane na Kitajskem. Gre za Yuan Zhengovo tragikomično Sanjsko dostavo (Dream Delivery, 2018), ki jo je posnel leta 2018 in s tem nekako napovedal našo sedanjost. Režiser omenjene delavce izmakne ne samo iz časa temveč tudi iz okolja in jih vstavi hkrati v vse situacije. Zahodnjaške vsepričujoče storitve so paradigma temu, čemur smo nekoč rekli tipična vzhodnjaška družba.

Prihodnost je ženska in za nekatere ženske sestavljena iz obžalovanja preteklosti. V prekrasni domišljijski animaciji Adijo, mali blok! (Pá kis panelom!, 2020) nam madžarska režiserka Éva Darabos predstavi dekle, katere prihodnost kreira moški in ki joče (dobesedno) kamnite solze za svojo sosesko, s čimer njena sedanjost v hipu postane preteklost.

Objektifikaciji žensk, s katero se naša družba šele zdaj resnično spoprijema, pa smo tokrat priča skozi problem robotiziranih lutk za seks. Vendar pa v filmu leva (2021) litvanskih režiserjev Domasa Petronisa in Vytautasa Plukasa vidimo robotinjo v kliničnem okolju. Oblečena je kot učiteljica, zato je strašljivo realistična, veliko bolj kot bi bila kdajkoli lutka za seks. Opravlja teste, s katerimi naj bi dokazali, kako razvita je njena umetna inteligenca. Vendar, je to res vse?

Ni, če vprašamo ustvarjalce drugih dveh filmov, ki se ukvarjata s tehnologijo, ki lahko uniči svet. V kratkem filmu Atomic (2020) finsko-latvijskega kolektiva HNV ženska nosi dragulj izdelan iz trinitita, stranskega produkta prvih jedrskih poskusov v Novi Mehiki leta 1945. Kamen je uničujoče sonce v njenih laseh, a tudi osebni spomin na pajka, ki ga je imela, vse dokler ga ni uničila – podobno kot so jedrski poskusi vodili v uničenje milijonov.

V Maski (Maska, 2021) pa poljska režiserka Hanka Brulinska priredi kratko zgodbo Stanislawa Lema o ubijalskem robotu, ki razvije zavest. Da je robot ženska, je težje razbrati, ker njena osebnost izvira iz zamisli znanstvenika – moškega. Nenazadnje, kdo drug bi si zamislil ubijalski stroj? Brulinska strukturira identiteto robotinje v povezavi z davno preteklostjo, tj. časom dvornih dam in vitezov, ki so vlogo žensk v družbi zamejili za stoletja naprej.

Prihodnost je ženska in bolje, da za to res poskrbimo, saj bomo sicer ostali brez nje. Ura teče.