INSTANT KULT: Stefan Kruse Jørgensen

Na FeKK-u smo v preteklih letih zavrteli kar nekaj filmov, katerih perspektivo – povsem eksplicitno – določajo mašine. Lanski zmagovalec sekcije FeKK YU Testfilm #1 (2019) Telcosystemsa ali malce starejši Kartograf Darie Blažević se ukvarjata s pogledom in možnostmi forme specifično sodobnih tehnologij, kot sta DCP in Google Earth. Lanski dobitnik nagrade kritiške žirije FeKK SLO O čustvih in drugem zakonu termodinamike Nike Tomažič po drugi strani daje občutek, kot da se znajdemo v tranzistorju, ki ga bodisi nekdo neutrudno šalta bodisi se sam sprejemnik znajde v precepu radijskih/internetnih valov in stalno skače s komada na komad … Ti filmi se torej prej kot »neposredno« s človeškim ukvarjajo s pogoji produkcije izkušnje »človeškega«, in to počnejo predvsem v okviru sodobnih tehnologij.

Podobno bi lahko rekli tudi za filme Stefana Kruseja: njegova Podoba migracij ni film, ki bi »neposredno« govoril o migrantih in njihovi izkušnji, ampak gre za film o produkciji podob, s pomočjo katerih prejemniki teh podob organizirajo svoje razumevanje sveta. Gre torej za razkrivanje produkcije pomena (oz. ideološkosti). Podoba migracij tako ne prikazuje konkretnega migranta z njegovo radikalno subjektivnostjo, z njegovimi upi, sanjami, strahom, socialnim položajem itd., ampak prek FB strani tihotapcev prikazuje produkcijo podob luksuzne Evrope, ki naj spodbudi migracije (in kontaktiranje tihotapcev). Prav tako ne govori »neposredno« o odzivu Evropejcev, ampak opozarja predvsem na različna tehnološka sredstva in avdio-vizualni jezik, ki je uporabljen pri produkciji podobe migranta, migracij in njihovega pomena (zračni posnetki z dronom tako ojačajo podobo migrantov kot grozečega naravnega pojava v smislu vala, reke ali horde). Film skratka prikazuje produkcijo nekega kolektivnega nezavednega, pri čemer opozarja predvsem na tehnološka sredstva, ki so pri tem udeležena in kot-da-nevidna.

Krusejev najnovejši film, Nejasnost, še dodatno poudari temo Podobe migracij: produkcija podob pomeni tudi vidnost oz. vidljivost, ki je v obeh filmih tesno povezana z nadzorom (in posledično z mejami, identiteto in varovanjem …). Nejasnost to poudari z druge strani, saj uporablja posnetke nadzornih, termodinamičnih kamer, s katerimi je moč zaznati človeka s povišano telesno temperaturo. Tako se meja med »notranjostjo« in »zunanjostjo« zopet premakne; kar je bilo prej nevidno, postane vidno, torej postane informacija, ki jo je moč uporabiti za nov odvod vzpostavljanja meje.

Filmi Stefana Kruseja so po eni strani dokumentarci, po drugi strani pa delujejo kot distopija, v kateri se že nahajamo. Prav za vsa njegova dela, ki se bodo zavrtela na FeKK-u, pa je značilno, da človeka dodobra prefiltrirajo čez mašino. To v bistvu kaže že njegov prvi, po tonu precej lahkotnejši film, Čezmernost (2017), kjer v enem neprekinjenem kadru starejši model printerja tiska vedno daljši svitek papirja, na katerem so zabeleženi razni kratki asociacijski zapiski, ki se tičejo predvsem (avtorjeve?) zbirke DVD-jev. Kot da smo skratka dobili vpogled v nek zaseben katalog, kjer nam določene reference ostajajo tudi nerazumljene – pri tem ni ne duha ne sluha o človeku, ki bi zbirko urejal, ki bi beležil misli ali ki bi vsaj stisnil ukaz »natisni«: ostala je le še mašina, ki brez človeka v notranjosti ali zunanjosti polja tiska njegove misli in naključne zabeležke, ki s tovrstno materializacijo postanejo tudi dostopne javnemu pogledu.

Filmi Stefana Kruseja prek sledenja mašinskemu, ki je postalo medij človeške orientacije in prisotnosti v svetu, trasirajo tudi produkcijo načinov te orientacije, produkcijo podob in nanje navezanega pomena. Kljub fokusu na perspektivo skozi mašine je v njih obenem prisotna močna osebna nota: ravno ta je tista instanca, ki stalno zaznava načine, kako opazujemo svet, kako smo v njem opazovani in kako se v njem tudi iz- in vzpostavljamo.

Robert Kuret