FeKK OFF: Izgubljeni svet / Kako živeti?

Generacija, ki je preživela in ki je svet začela postavljati na novo, je mislila, da je iznašla nove vrednote in nov pogum za nasprotovanje starim, vendar se teh v resnici nikoli ni mogla docela znebiti. Ne le pozneje, v času njihovih naslednikov, temveč že takrat: z delno nezavednim dvomom v novi svet, svet osvobajanja, emancipacije iz družbenih in osebnih spon. Skupaj z upanjem se v teh filmih pojavljajo tudi dvomi, strah pred novimi tehnologijami, pred spremembami narave, pred družbenimi spremembami, celo protislovni strah pred tem, da bomo zdaj vendarle živeli drugače, da bomo vse počeli drugače, da bomo morda drugače tudi ljubili.

Zato so snemali filme. Ti svoje občinstvo poučujejo, ga izobražujejo, mu dajejo navodila za življenje in mu o povsem dejanskem svetu okrog sebe pripovedujejo skozi poezijo. Vanje so prelili tako svoje strahove, kot svoje upanje in želje. Te so veliko bolj univerzalne kot zunanje okoliščine zgodovinskega trenutka, v katerem so filmi nastali; želja, da bi raziskali in razumeli svet, tako nad in pod morsko gladino, tako pod in nad oblaki, pa seveda želja po stiku, po tkanju pomenljivih vezi, po tem, da bi našli nekoga samo zase.

Podobe sveta, ki jih prikazujejo filmi v letošnjem programu Slovenskega filmskega arhiva pri Arhivu Slovenije, se danes ne zdijo nič več kot ostaline, ki s sedanjo dejanskostjo nimajo veliko zveze. Pa je res tako? Morda nas lahko v družbi, ki se na trenutke zdi nič manj kot predapokaliptična, prav podobe, prežete z idealizmom, ki so ga prinesli novi mir, nova družbena ureditev in pravičnost, nove svoboščine in nove, družbenokoristne tehnologije, spet spomnijo na tisto, kar pogrešamo danes.

Tina Poglajen