EFA Shorts

Tako je tudi izboru kratkih filmov Evropskih filmskih nagrad skupnih nekaj tematik, ki se večinoma zazirajo v človeško notranjost, duševna stanja ali postopno razkrajanje uma (Genius Loci, Zapomnljivo) ter socialne stiske, osamljenost in zapuščenost (Jezero sreče, Nina, Ponoči so vse mačke sive). Kratki film Pik se celo dobesedno posveča temi pandemije virusa, ki ga, v tem primeru, prenašajo komarji.
V evropski produkciji kratkih filmov preteklih dveh let ne manjka pestrega nabora tako igranih filmov kot dokumentarcev, za njimi pa s svojim močnim avtorskim jezikom ne zaostaja niti animacija. Izhodiščna točka skoraj vseh izbranih filmov je intimna situacija posameznih protagonistov, ki pa je postavljena v različne kulturne, socialne in geografske okvirje. Tako nas filmi popeljejo prek gora in oceanov, od hladne Sibirije do žgoče in tropske Brazilije, od sterilne Švice prek post-socialistične Belorusije pa do sončne Portugalske.
Pri tem bi veljalo izpostaviti dva filma, ki se od te množice ločita z edinstvenostjo svoje tematike ter inovativnim pristopom do vizualnega materiala. Predpreteklik je eksperimentalni video esej, ki razmišlja o melanholiji in žalosti skozi pretekla stoletja do današnjega dne. Pri tem enako pomembno mesto v filmu podeljuje tako sliki kot zvoku in besedilu. Diplomski film nadobudnega belgijskega režiserja Doriana Jespersa Sončni pes pa ustvarja vznemirjajočo, skoraj neprijetno atmosfero temačnega pol fantazijskega sveta neizprosne Sibirije. Posebej navdušujoča je vloga kamere, h kateri se protagonisti na trenutke obračajo in nanjo odzivajo, kot da je živ organizem, kar daje gledalcu občutek, da je tudi sam prisoten na misijah mladega ključavničarja Fedorja.
S svojo optimistično naravnanostjo izstopa tudi kratki film Nevidni heroj, ki spretno krmari med dokumentarcem in igranim filmom, med resničnostjo in fikcijo, katerih niti prepleta karizmatični protagonist, slepi možakar po imenu Duarte. Film nas popelje po ulicah Lizbone, ki nam razkrijejo dvojnost portugalske prestolnice – na eni stari vidimo mnoga gradbišča in trume turistov, ki se zgrinjajo na obalo, na drugi pa nam nočno življenje, prežeto z zvoki afriške glasbe, razkrije ostanke post kolonialističnih časov.
Kandidati za letošnje evropske filmske nagrade dokazujejo, da lahko vedno znova računamo na avtorice in avtorje kratkih filmov, da s svojimi vizijami povzamejo duh časa, ne glede na apokaliptično stanje današnje družbe, in ji postavijo zrcalo. Vsekakor bo vredno spremljati, kam se bodo evropski ustvarjalci kratkih filmov usmerili v prihodnosti – nas morda čaka surov, neposreden in naturalističen pristop do filmskega materiala ali pa bodo filmarji navdih in uteho iskali v imaginarnih ter fantazijskih svetovih? Vse to in še več v prihodnih edicijah festivala FeKK! #FeKKtothefuture

Juca Bonaca in Dora Trček