Lekcije teme
Nauki teme izhajajo iz precej preprostega protislovja. Tema je temeljni pogoj kino izkušnje, hkrati pa vse bolj temeljno definira tudi svet zunaj kina, pri belem dnevu. Vojne, ekološki in podnebni kolaps, politično nasilje in tehnološke spremembe niso oddaljene grožnje, ampak del vsakdana, ki ga spremljamo v realnem času. Nikoli prej nismo dostopali do večje množice podob kot danes, nič bolj jasno pa ni, ali zaradi njih tudi zares bolje vidimo.
Naslov letošnjega festivala svoj navdih najde pri potrebi po urejanju in razumevanju podob, ki nas obdajajo, hkrati pa tudi pri Wernerju Herzogu in njegovih Lekcijah teme, filmu, posnetem med gorečimi naftnimi polji Kuvajta po zalivski vojni. Herzog resnično humanitarno in ekološko katastrofo posname, kot da bi pristal na neznanem planetu. Prav v tem odmiku je nekaj bistvenega. Znano nam odtuji dovolj, da ga lahko ponovno vidimo in v nezemeljskih podobah izpred več kot treh desetletij prepoznamo nekaj srhljivo domačega, nekaj, kar se danes vrača in se lahko vsak hip pojavi v še bolj kataklizmični različici.
Herzogov film nam je zato služil predvsem kot izhodišče za vprašanje, kaj pomeni gledati danes. Vojne, etnična čiščenja, požari, poplave, politično nasilje v vseh svojih razkošnih oblikah in vedno novih ustrojih se na istih zaslonih izmenjujejo z oglasi, posnetki s poletnih počitnic, duhovičenjem, brainrotom in mačjimi videi. Katastrofa je postala del vsakdanjega toka podob. Težava ni več v tem, da ne bi mogli videti, kaj se dogaja. Veliko težje je pogled pri nečem zadržati dovolj dolgo, da nas zares zadeva.
Letošnji program ta razmislek obravnava na različne načine. Herzogova retrospektiva nas vodi od njegovih prvih filmov, ki vodijo do Lekcij teme, tudi skozi svet fanatikov, sanjačev, vizionarjev, neukrotljive narave in ljudi, ki preizkušajo meje lastne vztrajnosti. Filmi Gale Hernández López, letošnje avtorice v fokusu znotraj sekcije Instant kult, se obračajo k sanjam in tehnologiji, spletnim skupnostim, financam in virtualnim svetovom ter načinom, kako ti vse bolj posegajo v naše želje in predstave o resničnosti.
Tri gostujoče kuratorke letošnjo temo razprejo še širše. Lyse Ishimwe Nsengiyumva skozi migracije, pripadnost in nove začetke išče nova ozemlja, Anne Duffau pa se s programom Vzpon podivjanega naveže na Herzogovo apokaliptično vizijo in jo potisne v uporniško smer. Z medgeneracijskim in intersekcijskim izborom kuriranje razume kot politično dejanje ter išče načine mišljenja in ustvarjanja zunaj ustaljenih kulturnih in družbenih okvirov. Sanne Jehoul se medtem obrača h kolonializmu, imperializmu in ekstraktivizmu ter njihovim posledicam, ki še vedno določajo politične, družbene in ekološke krajine sedanjosti. V arhivskem programu Smrtonosna brezbrižnost se pogled obrne tudi proti nam samim in načinom, kako se z molkom, zanikanjem in prilagajanjem privadimo na stvari, ki bi se nam nekoč zdele nesprejemljive.
Tema pri tem ni samo metafora katastrofe. V programu FeXXX: Prostori izmika postane prostor skupnosti in odpora proti pogledom, ki želijo telesa in identitete razvrščati, nadzorovati ali izbrisati. Na razstavi Kela: Nauki teme pa se vrne k svojemu materialnemu izvoru, fotografski temnici in procesu nastajanja podobe.
Ob vsem tem je FeKK seveda še vedno predvsem festival kratkega filma. Letos prinaša več kot 150 filmov iz 45 držav. Prvič uvajamo mednarodni tekmovalni program FeKKids, mednarodnemu tekmovalnemu programu jugovzhodne Evrope se pridružujeta Ciper in Moldavija, v Ljubljano prihaja Clermont-Ferrand, vračajo se programi Evropske filmske akademije in ESFAA, ob njih pa VR, delavnice, pogovori in druženja.
Nauki teme tako niso poskus, da bi iz filmov izpeljali en sam nauk. Upamo predvsem, da bo od teh šestih dni kaj ostalo in nekoliko kontaminiralo naš pogled. Kakšna podoba, zvok ali misel, zaradi katere bomo nekaj znanega zagledali drugače. In če je na koncu tunela vendarle luč, naj za spremembo ne bo vlak. Naj bo projektor.
Matevž Jerman, Peter Cerovšek